»pred leti je bilo vse drugače. po cele dneve sem ležal na francoski obali gledal in čakal na utrinke ter se zazrl v okraske na nebu. ljubil sem svobodo in ljubil sem svoje življenje. ni mi potrebno povedati, da sem sin bogatega vplivnega očeta, ki pa je lansko poletje zaradi prevelike količine alkohola izdahnil svojo dušo in umrl. tako se mi zdi še najmanj dramatično – to da smo ga pokopali na otočku slonokoščene obale. nihče ne ve, kje je ali kdo je tam potopljen, le jaz in moja družina. ime je nathaniel finn evans, a zahtevam, da me kličete samo nate. nathaniel in finn, vse skupaj se sliši tako sladkobno in čudno in povem vam, da bi lahko v hipu zamenjal svoje ime, če bi mi moja dobrotljivo zatežena mati to le dopustila.
lepo počasi. rodil sem se na škotskem v mestu, o katerem vam sploh nimam namena govoriti. ne spomnim se skoraj da ničesar, le to, da sem imel tam za prijatelja dvojčka in dvojčico, ki sta bila moja najboljša prijatelja. še sedaj se spomnim prizora, ki sta me starša dobesedno odtrgala od njiju. vse do letališča, ki je bil oddaljen dobrih pet minut, sta tekla za avtom, jaz pa sem na ves glas kričal in jokal, naj me pustijo tu. a nič od tega se ni uresničilo in odšli smo živeti v francijo. tam se je nekako moje življenje »polepšalo« in starša sta s svojimi službami zaslužila veliko veliko denarja. udeleževal sem mirovnih stavk, taborov, jezikovnih tečajev, skratka vsega kar se je le dalo. bil sem bolj kot ne upornik, ki je na vsake toliko časa pobegnil od doma. kot lanskega poletja, ko sva se z punco odločila pobegniti. ušla sva v ukrajino, bogu za hrbtom, a so naju nazadnje le našli in oče je totalno penil. torej zopet nazaj v staro življenje, s adele pa so naju ločili. tako ali tako bi se verjetno sama skregala, tako da mi je bilo vseeno. Nato pa sem se odločil, da bom še malo naredil za sebe, in mojo izobrazbo, zato sem se vpisal na univerziteto v Parizu.