Mandy se je sprehajala po kampusu. Premišljevala je, kako bi bilo, če bi bila njena mama še živa. Verjetno zdajle ne bi bila tukaj, saj je Annie predlagala očetu, naj malo pogleda za boljšo službo, zdaj ko bo kmalu šla še Lia na srednjo šolo. Res ne vem, zakaj ni to predlagala že prej, da bi imeli denar za mojo srednjo šolo. Tako pa sem jo deloma morala plačati sama. Denar sem morala vzeti od moje poletne službe. Mogoče pa le ni tako prijazna, kot se dela da je… S takimi misli je Mandy hodila in hodila, dokler ni prišla do nogometnega stadiona. Tam so fantje ravno zaključevali trening. Opazila je, da so pozabili pospraviti eno od žog. Fantje seveda, si je mislila, jaz ne bi nikoli pustila žoge na igrišču.
Pretihotapila se je noter in hotela steči do trenerja, da bi mu vrnila žogo, ko se je zavedla, da je sama na pravem pravcatem stadionu. Pa čeprav šolskem. Pulover je odložila na klop in se pričela ogrevati. Ogrevanje je pri vsakem športu zelo pomembno, saj vendar nočem, da si nategnem kakšno vez ali mišico… Po intenzivnem raztezanju se je malo igrala z žogo. Streljala je enajstmetrovke, preigravala navidezne stožce in trenirala proste strele. Naenkrat je za sabo zaslišala aplavz, obrnila se je in zagledala trenerja.
»Oh, oprostite. Samo malo sem se igrala.« Iz klopce je pobrala svoj pulover in se namenila k izhodu, ko jo je trener ustavil.
»Čakaj! Sem trener Barren. In ti si?«
Mandy je presenečeno pogledala. To pa je čudno, če bi v Lyonu naredila to kar sem tukaj, bi me že zdavnaj izgnali iz stadiona.
»Eeee…Mandy sem.« je rekla s tresočim glasom. »Je narobe, ker sem si sposodila žogo brez vašega dovoljenja?«
»Ne, ne, je že v redu. Res si talentirana, veš to. Res bi te rad videl še kdaj. Ekipa trenira tukaj vsak ponedeljek in sredo ter včasih še od nedeljah. Bi se jim mogoče pridružila?«
»Jaz? Z veseljem trener Barren.«
»Prav, se vidiva jutri, trening se začne od 18h.«
Mandy ni mogla verjeti svojim ušesom. Se je to res zgodilo. Me je trener fantovske ekipe res vprašal, če bi se jim pridružila. Ne morem verjeti. To moram takoj povedat Kim.

• ŠT. BESED: 367

Mandy se je odločila, da bo šla na stadion. Hotela se je pripraviti na popoldanski trening s fanti. Čeprav je izgledala čisto mirno je v njej vrelo kot v loncu. Saj ne morem verjeti, trener fantovske nogometne ekipe me je povabil na trening. Oh ne…kaj pa če mi bo spodletelo? Kaj če se mi bodo smejali in me opravljali. Kaj če me ne bodo marali… Take misli so se preganjale po Mandy-jini glavi. Kar naenkrat ji je zazvonil telefon. Poskočila je, saj se je čisto potopila v svoje misli.
»Prosim? Oh, ti si!« Bila je Lia, Mandy-jina polsestra.
»Oh ja, noro je. Vse je zelo lepo. Moja soba ima razgled na Eifflov stolp. Kaj? Ah ne, nisem sama. Imam cimro. Ime ji je Kimberly a jo kličem Kim. Oh, seveda hočem da me prideš kaj pogledat! Prav, se vidiva takrat. Adijo!« Oh, kako jo pogrešam. Morate vedeti, da sta si Lia in Mandy zelo blizu, skoraj kot pravi sestri. Zadnjič se pot ni tako vlekla. Prisegla bi, da je bila krajša. Ali pa sem bila polna navdušenja, ker sem končno v Parizu, mestu ljubezni. Ko je prispela do stadiona je po progi teklo neko dekle. Bilo je tisto tipično angleško dekle, saj veste, svetlolasa, z modrimi očmi. A nekaj na njej je bilo drugačnega, nekaj edinstvenega. Iz sanjarjenja jo je zbudilo dekle in se predstavilo ter jo vprašalo, če bi šle skupaj teči vsako jutro.
»Živjo. In jaz sem Mandy.« Stresla ji je roko in odgovorila. »Oh, z veseljem bi šla kakšno jutro teč.«
Šele zdaj si jo je dobro ogledala. Bila je zelo lepa. Mogoče se ji je zdela malo važna ampak saj sami veste, da videz mogoče vara. Lahko pa vam zatrdim, da je njena neposrednost pozitivno vplivala na Mandy.

• ŠT. BESED: 292