Kimberly je brezskrbno pohajkovala po ulicah Pariza in opazovala vsakdanji vrvež. Pariz je bil tako drugačen od Londona. Kljub temu, da sta si bili mesti tako različni je Kimberly oboževala obe. London kot svoj dom in Pariz kot oddih od resničnosti. Ampak ravno Pariz je s pričetkom šolanja na francoski univerzi postal njena resničnost. Utrip mesta jo je čisto posrkal vase. Vedela je, da bo s časoma začela pogrešati London in njegovo stanovitnost, ampak s tem se sedaj ni obremenjevala. Sedanjost je bila vse, kar je štelo. Nenadoma si je zaželela malo miru, tišine, samote. Pomislila je, da sploh še ne pozna nobenih mirnih kotičkov Pariza, čeprav je bila tu že neštetokrat. Pot jo je vodila v naravo. Kmalu je prišla do čudovitega jezera, ki se je lesketalo od sončnih žarkov. Pihljala je rahla, poletna sapica. Vse je bilo tiho, le ptičke so letale od veje do veje in vmes veselo čivkale. Popolnost, je pomislila Kim. Nikoli se ni bala, da bi bila brez prijateljev. Ni se bala samote, včasih je v njej celo uživala. Ni razumela, kaj bi se imela bati pri tem. Ko si sam s sabo, se lahko sprostiš, bolje spoznaš samega sebe. Menila je, da mora biti vsak človek kdaj pa kdaj nekaj časa sam. Da lahko sploh razume življenje. Ampak, saj ga v bistvu nihče ne, kajne? Po turško se je usedla na mehko, zeleno travo čisto blizu jezera. Ves čas ji je na desni rami visela kitara. Ni ji bilo jasno zakaj jo je sploh vzela s sabo. Bilo je kot da bi nagonsko vedela, da jo bo potrebovala. Vzela jo je v roke. Držala jo je drugače kot večina ljudi, saj je bila levičarka. Zaigrala je čudovito lepo pesem. Naslov ji je bil Hero, v originalu jo je pel Enrique Iglesias. Kmalu se je mehkemu zvoku kitare pridružil njen glas. "Would you tremble, if I touched your lips? Would you laugh? Oh please tell me this. Now would you die, for the one you love? Hold me in your arms, tonight..." je pela in uživala vsak trenutek samote.

• ŠT. BESED: 345