WE ARE THE WORLD, WE ARE THE CHILDREN
MANDY-(MARIE)-JOHNSON

15 | Francija, Lyon | 1. letnik (športna) | play by{Selena Gomez}
WE ARE THE ONES WHO MAKE A BRIGHTER DAY

22. Julija 1996 je Dan Johnson peljal po cesti proti bolnišnici v Lyonu. Na zadnjem sedežu je v mukah sedela Marie Johnson. Ko sta prispela je skupina zdravnikov in medicinskih sester že čakalo z vozičkom. Hitro so jo spravili iz avtomobila in divjali po hodnikih dokler niso prišli do porodne sobe. Vse je minilo dokaj hitro in mama me je kmalu držala v naročju. Mene, Mandy Marie Johnson. Sem petnajstletno dekle, visoko 170 cm s srednjo postavo. Sem tisto športno dekle, ki nosi kavbojke in majice ter trenira nogomet. Tisto dekle, s katero se fantje zelo radi družijo ampak nihče je noče povabiti na zmenek ali jo imeti za dekle.
Nimam mame. Po porodu se je nekaj zapletlo in ni preživela. Videla me je samo za trenutek potem pa so me odnesli. Zelo jo pogrešam, čeprav se je ne spomnim. Moj oče se je, ko sem bila stara 2 leti spet poročil in tako imam mačeho. Kmalu je zanosila in tako sem dobila polsestro, ki je 3 leta mlajša od mene. Polsestri je ime Lia, mačehi pa Annie.
Če še niste zasledili, živim v Lyonu, no sem do nedavnega. Pred štirimi meseci smo se preselili v Pariz, ker je oče dobil bolje plačano delo.
Hodim v prvi letnik športne gimnazije. Kot sem že povedala, treniram nogomet in športna gimnazija je bil edini način, da se poskušam preriniti v izbrano vrsto kakšnega večjega nogometnega kluba.
Nisem ravno najbolj punčkasto dekle, zato tudi nimam veliko prijateljic. Imam pa zelo veliko prijateljev moškega spola in zaradi tega me veliko deklet (seveda ne vsa) sovraži. Imam pa najboljšo prijateljico, ki je ''taglavna'' punca na šoli in zaradi tega velikokrat stojim v njeni senci. Včasih mislim, da se druži z mano samo zaradi tega, ker se tako dobro razumem s fanti. No ja, zaradi nje se vsaj pogovarjajo z mano.

SPREJETA
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
želim ti prijetno pisanje in življenje v Parizu.