Kim se je Pariza zelo veselila, čeprav je bila tukaj že milijonkrat. Ampak navdušil jo je vedno znova in znova, s svojo romantičnostjo in drugačnostjo, ki je jemala dih. V njej je vedno prebudil umetniško dušo, ki je je imela že tako ali tako veliko. Oblečena je bila v modre hlače, tako svetlega odtenka, da so bile že skoraj sivkaste in temno rdeč pulover iz kašmirja. Okrog vratu ji je visela srebrna verižica, skodrane lase je imela spletene v kito, ki ji je prosto padala po levi rami navzdol, na glavi pa je imela prav tako svetlo modro francosko baretko. Čim je stopila iz taksija, ki jo je pripeljal iz letališča, se ji je po telesu razlezla sreča. Ob pogledu na kljub temi razsvetljeno mesto je pozabila na vse skrbi. Plačala je taksistu in se s tremi ogromnimi kovčki odpravila v sobo, ki ji je bila dodeljena. Prisopihala je do vrat, jih odklenili in dobesedno zbrcala kovčke v notranjost. Vrata je za sabo zaprla in šla naravnost k oknu. Zazrla se je ven in radostno ugotovila, da ima s svojega okna prečudovit pogled na Eifflov stolp, eno najlepših reči v Parizu. Začela je s pospravljanjem svojih stvari. Po svoji nočni omarici je razpostavila fotografije sebe in svojih prijateljev v okvirjih. Kitaro je odložila v kot in potem se je počasi posvetila oblačilom. Me prav zanima, kakšna bo moja sostanovalka, je veselo premišljevala, medtem ko je zlagala oblačila v omaro. Na obrazu ji je počival blaženi nasmešek in vznemirjeno je razmišljala o svojem novem življenju v Parizu.

• ŠT. BESED: 256

Mandy je prispela v Pariz. Poslovila se je od mačehe, polsestre, očeta in svojega psička Tobyja, ki ga je imela zelo rada. Vzpenjala se je po stopnicah, ko se ji je odprl kovček in iz njega so padla vsa oblačila. Zavzdihnila je in hitela pospravljati, vendar bi se najraje pogreznila v tla. Po dolgih 15 minutah ji je končno uspelo vse pospraviti in odhitela je naprej. Ko je prišla v preddverje svojega študentskega doma je zunaj zagrmelo in ulil se je dež. Ob pultu se je ustavila in se predstavila:
»Živjo, sem Mandy Johnson. Dodelili so mi sobo št. 5.«
»Tako je. Tukaj imate ključe gospodična Johnson. Uživajte pri nas!«
Zahvalila se je in odhitela k dvigalu. Pritisnila je gumb za drugo nadstropje. Ustavila se je v prvem nadstropju, ker je vanj vstopilo še eno dekle, ki se je namenilo v tretje nadstropje.
Ko je pozvonilo, je izstopila iz dvigala in poiskala sobo številka pet. Videla je, da so vrata priprta in sklepala, da je njena sostanovalka že prispela. Vstopila je in zagledala lepo, svetlolaso dekle.
»Zdravo. Jaz sem Mandy Marie Johnson. Kako je ime tebi?«
To dekle se ji je zdelo zelo znano. Zdelo se ji je, da jo od nekje že pozna.
Kovček je postavila na posteljo in se obrnila proti sostanovalki.

• ŠT. BESED: 214

Kim se sploh ni zavedala, da je pozabila zapreti vrata, zato se je rahlo prestrašila, ko je za sabo zaslišala neznan dekliški glas. "Zdravo. Jaz sem Mandy Marie Johnson. Kako je ime tebi?" je vprašal glas in Kim, ki je neznanemu dekletu prej obračala hrbet se je obrnila in zagledala nadvse ljubko dekle, z mehkimi temno rjavimi lasmi in prijaznimi rjavimi očmi. Kim je klečala, zato je vstala, da bi se predstavila novi sostanovalki. "Živijo Mandy," je rekla in ji podala roko. "Kimberly Elizabeth Hawke mi je ime," je dejala s svojim izrazito britanskim naglasom. Nato se je prisrčno nasmehnila.

• ŠT. BESED: 100

Angležinja. Si je mislila Mandy sama pri sebi.
»Kimberly. Lepo ime! Te lahko kličem Kim? Sem iz Lyona in slišim, da si ti iz Anglije, je tako?«
Res je upala, da se ni zmotila saj ni potrebovala še ene neprijetnosti poleg tistega neprijetnega pripetljaja pred stavbo. Tistega s kovčkom. Res ne vem, kako se je lahko odprl. Si je dopovedovala.
Ko že govorimo o kovčku, mar ne bi morala svojega razpakirati. Odprla je svoj novi kovček, kupljen ravno za Pariz in začela zlagati svoja oblačila v starinsko omaro. Ko je zlagala stvari v omaro, je opazila, da je pozabila svojo jopico. Tisto, ki ji jo je kupila mačeha za nov začetek šole. No ja, jo bom pa vzela , ko bom šla na obisk med vikendom. Si je rekla.

• ŠT. BESED: 129

"Hvala enako! Oh, seveda, kliči me kakor hočeš," se nasmehne Kim. "Torej si praktično domačinka. Lepo. Tako je, iz Londona sem," reče. "Koliko si pa stara?" še vpraša. Mandy se začne ukvarjati s pospravljanjem in zato se tudi Kimberly vrne k delu. Malo ji postane žal, da je s seboj vzela toliko reči. Ampak konec koncev mi bodo oblačila prav prišla. Poleg tega se pa težko ločim od svojih stvari, ko se enkrat navežem nanje, nato pomisli sama pri sebi.

• ŠT. BESED: 80

»15 sem« je odgovorila Mandy »in predvidevam, da si ti starejša od mene.« je še dodala.
»Si slišala za zabavo za dobrodošlico? Bi mogoče šli?« je vprašala.
Kar naenkrat ji je iz rok padel cel kup majic. Oh…zemlja pogoltni me! Nasmehnila se je Kim in rekla:
»Eeee…malo sem nerodna. In nisem dobra v sklepanju prijateljstev, zato sem malo nervozna v družbi nepoznanih ljudi.« Ojoj, upam da nisem čisto rdeča v obraz...
Več kot očitno je, da bi se Mandy najraje pogreznila v zemljo. A nikoli ne veš, mogoče pa se nekaterim ljudem to ne zdi tako čudno.

• ŠT. BESED: 97

"15? Torej si še srednji šoli, huh?" je rahlo presenečeno vprašala Kimberly in se spomnila na nekaj njenih srednješolskih trenutkov. Ob tem se je nasmehnila. "Jap, čisto prav imaš. Marca sem dopolnila 19 let," je dejala in končno prenehala s pospravljanjem. Vse je bilo lepo na svojem novem mestu. "Se zgodi," je veselo skomignila Kimberly. "Nerodnost pač ni nič takšnega." Videla je, da se Mandy grozno sekira zaradi tega, zato se je delala, da se ni nič zgodilo. "Komaj čakam, da se bolje spoznava!" je rekla z čisto normalnim glasom in se vrgla na svojo posteljo. "V kakšno šolo pa hodiš?" je vprašala Mandy in vzela v roke kitaro. Nekajkrat je odsotno pobrenkala po strunah in si začela mrmrati melodijo, ki ji je ravno šinila v glavo. Hitro se je skobacala s postelje in poiskala papir ter svinčnik. Zapisala je note, da ne bi melodije slučajno pozabila.

• ŠT. BESED: 147

Mandy je slišala sama sebe reči:
»Športna gimnazija. Kam hodiš pa ti?«
Videla je, da je Kim vzela v roke kitaro in začela igrati. Zelo dobro igra. Želim si, da bi znala igrati kitaro.
»Zelo dobro igraš. Kako dolgo se že učiš? Če imaš čas, bi me mogoče poskušala naučiti, ker bi res rada znala igrati kitaro.«

• ŠT. BESED: 57

"1. letnik univerze, smer umetnost," je odvrnila Kimberly. Ta melodija mi je všeč, je pomislila. Morda bom iz tega spackala dostojno pesem. Ko jo je Mandy pohvalila, se je Kim skromno nasmehnila. "Kako dolgo se že učim? Uff, v bistvu odkar hodim. Očka me je učil že od malih nog. Ampak večino sem se naučila sama. Nikoli nisem hodila v glasbeno šolo, zato sem bila tako presenečena, ko so me sprejeli na umetniško univerzo. Rekli so, da šteje talent in ne izobrazba. Seveda te lahko naučim! Glede na to, da sva cimri bova skupaj najbrž preživeli veliko časa," je dejala Kim.

• ŠT. BESED: 101

»Lahko kar takoj, če želiš,« se je nasmehnila Kimberly. Mandy ji je bila zares všeč. Bila je iskrena in mogoče malo plaha. Kim se je vedno počutila, tako… Oh, zaščitniško ob njej. Kot da bi bila Mandy njena majhna sestrica, ki je nikoli ni imela. »Tudi meni to ogromno pomeni. Vesela sem, da si prav ti moja sostanovalka!« je čisto po resnici odvrnila Kim. Potem ji je Mandy povedala svojo zgodbo. Zgodbo svojega življenja, bi lahko rekli. Kimberly ji je položila roko na ramo in se ji zazrla naravnost v oči. »Dobro me poslušaj, kar ti bom zdaj povedala, Mandy. Upam, da si boš to vzela k srcu. Prvič, niti pod razno nisi debela. Odkrito rečeno si ena najbolj suhih punc, ki jih poznam. Te punce pa so otročje. Naravnost patetične. Prav gnusijo se mi. Taki ljudje, kot so bile tvoje domnevne prijateljice, bi naredili vse samo da bi bili v središču pozornosti. Če se samo za trenutek vse ne vrti okrog njih povzročijo tretjo svetovno vojno. Ampak v bistvu nimajo čisto ničesar. Niso sposobne iskrenosti in ljubezni. Ker so plitve, vase zavarovane in sebične. Takšne ljudi ne čaka nič dobrega v življenju. Res so te grdo izkoristile. Moje besede samo še potrdi dejstvo, da je resnica na koncu vendarle prišla na plan. Zdaj si v Parizu. Imaš možnost za nov začetek, nove prijatelje in predvsem lahko sedaj pozabiš na to. Ampak nekaj moraš vedeti. Če si ti sama zadovoljna s sabo se pod nobenim pogojem ne spreminjaj, pa ni važno kaj pravijo drugi.« Kim je zares prezirala ljudi, ki so se spravljali na druge. Ni bila vročekrvna, prej bi rekli, da je mirna, ampak takšne stvari so jo res razgrele. Njen oče se je velikokrat šalil, da je kot kakšna hipijka, ki se bori za drugačnost in mir na svetu. No, to je govoril tudi zato, ker je Kim vegeterijanka. Mandy so premagale solze. Kim jo je objela in se ji nasmehnila. »Prelepa si, veš. Ti tega ne opaziš, vsi drugi ljudje pa. Zato so bile tiste punce ljubosumne nate. Če je nekdo ljubosumen nate, pomeni, da ti zavida. Da želi biti tako kot ti,« je še rekla Kim. Upala je, da bo Mandy to vzela kot nasvet in ne kot ukazovanje kaj naj počne.

• ŠT. BESED: 376